Z uporabo splošnega imena Gorje imamo navadno v mislih gručo vseh naselij v gorjanskem kotu. Kot naselje obstajata zgolj naselji Zgornje in Spodnje Gorje. Tako kot vsa naselja na Slovenskem so tudi Gorje razpoznavne po cerkvah, ki so praviloma umeščene v jedro naselij. Prva cerkev v Gorjah je najverjetneje stala že okoli leta 1050, ko se kraj v neki listini prvič pojavi pod skupnim imenom »summitas campi« oz. »obinentiges feld« (vrh polja). Kot »ecclesiola« (cerkvica) se omenja okoli leta 1173, ko jo skupaj s podrejeno cerkvijo v Lescah najdemo v posesti briksenškega ministeriala Nantwina in glede na okoliščine že z lastnim duhovnikom. Zato ta letnica velja kot čas nastanka župnije.
Cerkev in zvon
Cerkev, posvečena sv. Juriju, v svojem zidovju hrani ostaline gotske predhodnice iz 15. stoletja. Za glavnim oltarjem župnijske cerkve se nahaja veliko gotsko okno, ki ga obdajajo freske apostolov Petra, Pavla, Janeza in Andreja iz okoli leta 1460 (delavnica Mojstra Bolfganga). Levo v prezbiteriju je videti ostanke gotskih vrat in fragmente gotske freske neznane vsebine. Sedanjo podobo je cerkev dobila večinoma s prezidavo leta 1687 in prenovami v 19. stol., ko je bilo postavljeno strogo, a izredno impresivno klasicistično pročelje na zahodni strani. Leta 1895 je notranjost poslikal kamniški slikar Matija Koželj. Konec osemdesetih let so prezbiterij preuredili po novih liturgičnih pravilih z ambonom in daritvenim oltarjem, pri čemer so uporabili stebriče nekdanje obhajilne mize. Ob menjavi tlaka v istem času se je sredi cerkve odprl podzemni prostor, grobnica z dobro ohranjenimi ostanki rakev. Morda gre pri enem izmed pokojnih za župnika Karla Jožefa Marburgerja, saj o njegovem pokopu v cerkvi leta 1754 poročajo zgodovinski viri.
V zvoniku odzvanja mogočni Samassov zvon iz leta 1845, ki je v ozadju neuradne krajevne himne »V Gorjah zvoni, da se turn maje …«. Leta 1848 je ostrešje zvonika pogorelo in zvonovi so popadali z jarmov, a se k sreči niso razbili. Leto kasneje so zvonik dvignili za eno nadstropje in naredili sedanjo, zanj značilno streho. Iz časa ene prejšnjih obnov se je na severni steni ohranil latinski kronogram. Iz velikih črk kronograma je mogoče sestaviti letnico 1762.
Po angelu na vrhu zvonika, ki se obrača v smeri vetra, domačini še danes določajo vreme.
Na nekdanjem vaškem pokopališču, ki je po drugi vojni postalo pokopališče padlih v II. svetovni vojni, lahko občudujemo tudi izjemen spomenik, izklesan iz kamna, ki ga štejemo kot Plečnikovo delo. Pri oblikovanju oz. zasnovi Plečnikovega spomenika je sodelovala tudi njegova učenka Vladimira Bratuž Furlan.
Hišna imena
Ljudje po vaseh nekdaj niso uporabljali priimkov, ampak so se poimenovali po domačih hišnih imenih. Priimki so se začeli pojavljati šele pred 500 do 700 leti, v odvisnosti od kulturnega okolja, v katerem so ljudje bivali. Ponekod, sicer zelo redko, je priimek enak hišnemu, torej rodbinskemu imenu. Sicer hišna imena nastanejo kot značajska lastnost ljudi, ki v hiši bivajo, in se vežejo predvsem na nekdanjega gospodarja (primer: Hribar – človek, ki živi pod ali na hribu, Rodar – po dejavnosti, ki jo opravlja (kolar)). Hišno ime se veže na točno določeno družino oziroma lokacijo, na kateri ta biva. Priimki se v hišah lahko skozi stoletja spreminjajo, kar je odvisno od potomstva, hišna imena pa praviloma skozi stoletja ostajajo enaka.
Pred leti se je kot projekt razvojne agencije Ragor udejanjil tudi projekt »Hišna imena«, ki ohranja bogato nesnovno kulturno dediščino. Ljudje na podeželju so praviloma na svoja hišna imena ponosni in jih ohranjajo. Zanimivo je, da se tudi otroci na vasi pogosto pokličejo kar z domačim, torej hišnim imenom.
Slika: glinena ploščica in pripis besedila »hiša pri Kamneku – Kamnek«, zelo tipično in razumno poimenovanje hiše, ki je zgrajena na skali. Latinski rek »nomen ist omen« navadno odraža tudi nekaj značajskih lastnosti ljudi, ki slednjega nosijo.
Zametki naprednega kulturno-izobraževalnega življenja v Gorjah
Ob koncu 19. stoletja smo tudi v Gorjah po zaslugi napredno mislečih ljudi prišli do bralno-čitalnega društva. Eden od pobudnikov ustanovitve bralno-čitalnega društva je bil tudi Matej Tonejc skupaj z učiteljem Jankom Žirovnikom, ki je deloval v Gorjah in bil med drugim tudi strasten zbiralec narodopisnega gradiva ter ena ključnih oseb, zaslužnih za gradnjo prvega kulturnega doma.
V sosednji Zidankovi hiši se je rodil prvi gorjanski pisatelj Matej Tonejc – Samostal (1846–1882). Po klasični gimnazijski izobrazbi je najprej vstopil v študij bogoslovja, kasneje se je usposobil kot učitelj. V želji, da bi študiral na univerzi, si je našel službo na meščanski šoli za dekleta na Dunaju. Zaradi načetega zdravja se je vrnil domov in še zelo mlad umrl. Bil je zaveden Slovenec, za svoj občevalni jezik je priznal Slovenščino, zaradi česar je v strogi Avstro-Ogrski državi prejel ukor šolskih oblasti.
V hiši pri Mačku, ob kateri stoji tabla, se je rodil in bival tudi Anton Kocjančič (1884–1962), ljudski pisatelj, ki je objavljal pod različnimi psevdonimi. Bil je nadarjen, k sreči so njegovo nadarjenost prepoznali ljudje, ki so ga podpirali in pomagali, da so njegova književna dela izšla. V svojih zapisih povzema predvsem življenje kmečkih, podeželskih ljudi tedanjega časa, pri čemer se poskuša opirati na zgodovinske okoliščine, ki so izoblikovale življenje na podeželju, običaje, opravila in boj za preživljanje. Med drugim je bil tudi ustanovitelj in nekaj časa tudi dirigent Gorjanske godbe, ki še danes ohranja in nadgrajuje več kot stoletno tradicijo v kraju.
Jurjevčevo znamenje:
Kapelica na tem mestu je bilo zgrajena po tem, ko je propadla na nasprotni strani ceste ob nekdanji mežnariji – Mežnarjevi hiši. Glavni lik v kapelici je kip sv. Jurija. Kot krščanski svetnik naj bi po legendi rešil kraljevo hčer pred zmajem, z obljubo, da bo zmaja ubil, če se bo prisotno ljudstvo dalo krstiti. Sv. Jurij je bil sicer resnična osebnost, ki je kot vojščak postal celo tribun pod cesarjem Dioklecijanom. Ker pa se je sam proglasil za kristjana, je bil mučen in kasneje obglavljen. Sv. Jurij v krščanskem svetu pomeni premagovanje dobrega nad zlim, zmago svetlobe nad temo, celo več, zmago krščanstva nad poganstvom, ki ga predstavlja zmaj.
Sv. Jurij je pogost svetnik na Slovenskem, je tudi farni patron v Gorjah. Zaradi lika, ki je v tesni povezavi s konjem, je bil posebej priljubljen pri Gorjancih, ki so se v preteklosti pogosto preživljali s furmanstvom. Kip, ki je v kapelici, je nekdaj stal v farni cerkvi. Po prenovi ga je takratni župnik nekaj čas hranil kar v drvarnici, kar so mu Gorjanci zelo zamerili. Fantje so sestavili celo zabavljivo pesmico in z njo prisili gorjanskega župnika, da je sv. Jurija umestil na mesto, ki mu gre.
Lik sv. Jurija v krščanstvu ima korenine že v predkrščanstvu, podoben lik se pojavi že v starem Egiptu v obliki boga Horusa (lik vojaka s sokoljo glavo, upodobljenem na konju, ki s sulico prebada krokodila) pa tudi grški Belerofon, ki na pegazu s sulico prebada Himero, je zelo blizu liku sv. Jurija.
Ribez v Gorjah
Kmalu po drugi vojni so Gorjanci pričeli množično saditi zlasti črni ribez. Zaradi lepe prisojne lege je v Gorjah od nekdaj lepo uspevalo sadje. Sadjarsko kulturo sta Gorjancem dodatno pomagala vcepiti učitelja v Gorjah, brata Janko in Jože Žerovnik. Ljudje so kmalu spoznali, da je pridelava sadja koristen doprinos k samooskrbi in tudi pot k možnemu zaslužku, zato so tudi osvojili sajenje ribeza. Sajenje ribeza je prvi promoviral Ivan Šanca s prvim nasadom v Srednji Radovni, zaradi ugodnejše lege pa je nadaljeval v Gorjah.
Prvi obrodi ribezovih nasadov so Gorjancem prinesli dober zaslužek, zato so se slednjega lotevali še bolj množično. Zlasti v sedemdesetih letih je bil prihodek od prodaje črnega ribeza pomemben dodaten vir kmetij na tem območju. Po tem obdobju pa so zaradi vse manj povpraševanja in s tem padca cen nasadi počasi izginjali. Redki posamezniki so tradicijo ohranili in jo tudi še dodatno nadgradili z drugimi alternativnimi vrstami jagodičevja in tudi vrtnin.
Pridelava zdrave hrane postaja vse bolj pomembna, prav je, da jo kot tako tudi prepoznamo in podpremo lokalne pridelovalce. Sliki (rdeči in črni ribez net)
Obočnica
Greben hriba, na katerem se nahajate, je pravzaprav ledeniška morena. Ob umikanju ledenikov po zadnji ledeni dobi je Bohinjski ledenik pred seboj potiskal nasutje – drobir, ki se je oblikoval kot ledeniška morena. Bohinjski ledenik je na tem delu na svoji poti zaprl pot, po kateri se je umikal tako imenovani Triglavski ledenik, ki je drsel po današnji dolini Radovna. Ob tem je tudi zaprl pot, zato si je reka Radovna urezala nadomestno, novo pot. Morena se je skozi dolgo dobo preoblikovala v prijazen grič nad gorjanskimi vasmi. Zaradi lepe razgledne točke travnikov in njiv na vznožju so jo ljudje od nekdaj radi obiskovali, kar kaže tudi na vrhu zgrajena kapelica, do katere se je še nedolgo nazaj vsako leto ob krščanskem prazniku Rešnjega telesa vila procesija vernikov. Svetniku, ki domuje v kapelici, sv. Antonu so se priporočali za zdravje živine, sicer pa je zavetnik ribičev, popotnikov, nosečih žena in bolnih otrok ter priprošnjik pri iskanju izgubljenih predmetov in za srečo v zakonu.
Svetnik je prepoznan kot izjemen pridigar in poznavalec Svetega pisma iz začetkov 13. stoletja. Večinoma je deloval na ozemlju današnje Italije, Francije in Maroka.
Prav zaradi slednjega je izobraževal mlajše sobrate in si je pridobil tudi sloves cerkvenega učitelja, kar je sicer že po njegovi smrti potrdil tudi papež Pij XII.